Center za nadzor in preprečevanje bolezni iz ZDA (CDC) priporoča, da se vse osebe, stare od 13 do 64 let, vsaj enkrat testirajo na hiv v okviru redne zdravstvene oskrbe, osebe z določenimi dejavniki tveganja pa naj se testirajo vsaj enkrat letno. Vendar pa se porajajo vprašanja, zakaj bi bila starostna omejitev sploh smiselna. S starostno omejitvijo zamudimo priložnost za odkrivanje in zdravljenje nediagnosticiranih primerov med starejšimi ter s tem postavljamo ovire pri skrbi za spolno zdravje v tej populaciji. Člani združenja SAGE (Advocacy & Services for LGBTQ+ Elders) zato pozivajo CDC, naj odpravi zgornjo starostno mejo v svojih smernicah za testiranje na hiv.
Z namenom razmisleka o tem vprašanju, so se člani SAGE v New Yorku srečali z različnimi predstavniki ameriškega političnega vrha. Zagovorniki iz celotne države so se udeležili osebnega srečanja preko Zooma in delili svoje osebne zgodbe o ovirah pri testiranju na hiv za starejše državljane.
Številni so pripovedovali zgodbe o slabem počutju in skrivnostnih simptomih, dokler jim končno niso diagnosticirali okužbe s hivom, pri nekaterih pa tudi že aids. Ena od udeleženk je povedala, da je šele pri 75 letih izvedela, da ima aids. Zdravnikom je povedala, da je mladosti imela spolne odnose z moškimi in ženskami, a je verjetno v vseh teh letih ni nihče testiral. Drug udeleženec, ki se opredeljuje kot heteroseksualen moški, je bil diagnosticiran z ne-Hodginovim limfomom, indikatorsko boleznijo za aids, ni pa vedel, da ima hiv, niti ne, kdaj se je okužil. Zahvaljujoč kemoterapiji je bil rak uspešno ozdravljen, poleg tega pa je na antiretrovirusni terapiji in ima danes nezaznavno virusno breme. Spet drug udeleženec je povedal, da je začel pozneje spolno eksperimentirati, potem, ko je zaradi interneta bolje spoznal gejevsko kulturo. Kljub temu, da je še vedno poročen s svojo dolgoletno ženo, zdaj raziskuje spolne odnose z drugimi moškimi. Ker pa želi pred hivom zaščititi sebe in druge, uporablja PrEP in se redno testira. Njegova zgodba pa ponazarja še eno stvar; veliko starejših ljudi živi aktivno spolno življenje in je zato pomembna dostopnost testiranja in izobraževanje o spolno prenosljivih okužbah.
Po nacionalnih ameriških podatkih je bilo 10 % oseb, ki so bile leta 2019 testirane na okužbo s hivom, starejših od 55 let. Poleg tega pa imajo starejši ljudje s takšno diagnozo verjetno pozno fazo bolezni, kar pomeni, da s hivom živijo že več let. Člani SAGE zato opozarjajo, da če bi smernice CDC priporočale testiranje na HIV za starejše Američane, bi se več izvajalcev izvajalcev zdravstvenih storitev zavedalo te problematike in bi naročali več testov. Kljub temu, da so smernice CDC priporočila in ne zahteve, bi ozaveščanje in izobraževanje, ki ju prinaša sprememba smernic, pomagala odpraviti ovire pri testiranju te populacije.
Ena od strategij odprave zgornje starostne meje v proporočilih za testiranje na hiv, bi pomagala državi doseči cilje pobude za odpravo epidemije hiv. Gre za načrt, ki se je začel izvajati leta 2019 in katerega cilj je do leta 2025 zmanjšati število okužb s hiv za 75 %, do leta 2030 pa za 90 %. To pa bi lahko pomenilo manj kot 3 tisoč primerov okužb hiva na leto.
Dobra novica je, da se je predstavnik CDC strinjal, da bo zdravstvena agencija posodobila smernice testiranja, vendar pa naj bi bil postopek dolgotrajen.
Problematika glede ne-testiranja starejše populacije je večplastna. Osebe, starejše od 50 let lahko zamenjajo znake okužbe s hiv za bolečine, ki so posledice normalnega staranja. Verjetnost, da se bodo testirali, je pri njih manjša kot pri mlajših. Starejši vedo manj o virusu hiv kot mlajši in morda ne vedo, kako se širi, ali kako pomembno je uporabljati kondome, si ne deliti igel in o pomembnosti testiranja. Starejši ljudje redkeje kot mlajši govorijo o svojem spolnem življenju ali uporabi drog s svojimi zdravstvenimi delavci. Zdravstveni delavci starejših pacientov morda ne bodo spraševali o njihovem spolnem življenju ali uporabi drog ali se z njimi pogovarjali o tveganem vedenju. Stigma okužbe s hiv je lahko med starejšimi osebami hujša, zaradi česar se izogibajo testiranju ali skrivajo svojo diagnozo pred družino in prijatelji.