Moje pravice in življenjske situacije

Včasih se lahko zgodi, da so osebe, ki živijo s hivom, stigmatizirane ali diskriminirane. Poznavanje vaših pravic vam lahko pomaga, da se temu uprete. Tu je nekaj situacij, do katerih lahko pride, in napotkov, kaj storiti v teh primerih.

Zdravstveni delavec me ni želel obravnavati, ker sem hiv pozitiven

Težava, s katero se lahko hiv pozitivna oseba, ki razkrije svoj status, sooči, je odklonitev zobozdravniške obravnave. To je popolnoma nesmiselno, ker se danes vse osebe s prepoznano okužbo zdravijo in ima velika večina nezaznavno virusno breme, torej tako majhno količino virusa v telesu, da ga ni mogoče zaznati, možnosti prenosa virusa pa je zelo majhna oziroma je ni.

Zakon o pacientovih pravicah določa, da ima pacient v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja pravico do dostopa do zdravstvene oskrbe.

Če pa do zavrnitve vseeno pride, isti zakon pravi: Zdravnik in izvajalec zdravstvenih storitev, ki ga je pacient izbral, lahko pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč, pacientovo izbiro zavrne le v posebej utemeljenih primerih, ko bi bilo zdravljenje predvidoma manj uspešno oziroma nemogoče ali kadar tako določa zakon. Pacientu mora predlagati izbiro drugega zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev ter razloge za zavrnitev pojasniti v pisni obliki v osmih dneh od izražene pacientove izbire.

Izvajalci zobozdravstvenih storitev, ki ne odklonijo obravnave oseb s hivom (ki jim razkrijejo svoj status), pa slednje pogosto naročajo ob koncu delovnega časa in jih obravnavajo s pretiranimi zaščitnimi ukrepi, kar je nesmiselno, saj morajo storitve pri vseh pacientih izvajati v skladu splošnimi previdnostnimi ukrepi, ki preprečijo prenos okužbe. Tudi sodobne smernice obravnave pacientov s hivom poudarjajo, da oseb s hivom v zdravstvu ni potrebno obravnavati drugače od ostalih oseb. Več o tem lahko preberete v dokumentu Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Osebe s hivom izvajalcem zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev svojega hiv statusa niso dolžne razkriti, da bi jih zaščitili pred morebitno okužbo, saj morajo v zdravstvu splošne previdnostne ukrepe vedno upoštevati. Je pa razkritje zdravstvenim delavcem, ki jih zdravijo, pomembno zaradi zagotavljanja primerne zdravstvene oskrbe in upoštevanja součinkovanja različnih zdravil z zdravili proti hivu.

Zakon o pacientovih pravicah zagotavlja tudi pravico do nujne medicinske pomoči. Če bi jo zdravnik zaradi vašega hiv statusa zavrnil, bi bila takšna opustitev nudenja nujne medicinske pomoči kaznivo dejanje po 178. členu Kazenskega zakonika, ki pravi: Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Če bi zaradi svojega hiv statusa od zdravstvenih delavcev kadarkoli doživeli diskriminacijo, se lahko pritožite v ustanovi, kjer ste bili obravnavani, pri zastopniku pacientovih pravic ali pri Zagovorniku načela enakosti. V zdravstveni ustanovi, pri zastopniku pacientovih pravic ali informacijskem pooblaščencu lahko prijavite kršitev zakonsko določenih pravic do varstva osebnih podatkov. Obrnete se lahko tudi na [email protected], ali nas obiščete v eni izmed naših svetovalnic, kjer vam bomo pomagali z nasveti.

Zobozdravstvo

Če potrebujete nasvet o dostopu do zobozdravstvenih storitev, lahko pišete na [email protected].

Izgubil sem službo, ker je delodajalec izvedel, da imam hiv

Diskriminacija v zaposlovanju na osnovi statusa hiv je kaznivo dejanje – gre za diskriminacijo na osnovi osebne okoliščine, torej v tem primeru zdravstvenega statusa.

Ob sumu diskriminacije se vloži pritožba pri delodajalcu; če slednji diskriminacije in vzrokov zanjo ne odpravi v predpisanem roku, se spor rešuje z delovno inšpekcijo ali pa se sproži postopek pred delovnim sodiščem, delodajalec pa je tudi odškodninsko odgovoren.

Poleg izgube službe kot diskriminacija šteje tudi, če ste zaradi hiv statusa premeščeni na slabše delovno mesto (na primer stran od dela s strankami) ali pa zaradi hiv statusa ne dobite delovnega mesta, na katerega ste se prijavili.

Če ste član sindikata, se lahko obrnete na njihovo brezplačno pravno pomoč, ali pa pišete na [email protected], kjer vas lahko povežemo s pravno svetovalnico.

Diskriminacija

Poleg izgube službe kot diskriminacija šteje tudi, če ste zaradi hiv statusa premeščeni na slabše delovno mesto (na primer stran od dela s strankami) ali pa zaradi hiv statusa ne dobite delovnega mesta, na katerega ste se prijavili.

Katerih poklicev ne smem opravljati?

Hiv, v kolikor niste bolni in dela zaradi bolezni ne morete opravljati, ne more biti razlog za to, da ne bi opravljali določenega poklica. V Sloveniji omejitev za osebe s hivom ni, tudi za zdravstvene delavce s hivom ne. Specialisti medicine dela ravnajo po oceni tveganja, ki jo mora imeti vsak delodajalec za vsako delovno mesto. Lahko se zgodi, da specialist medicine dela napiše omejitev, ki za določeno delovno mesto ni potrebna, ker so možnosti prenosa okužbe minimalne ali pa jih ni. V takšnem primeru je najbolje, da se posvetujete s svojim infektologom ali infektologinjo, ki bo po potrebi posredoval oziroma posredovala na medicini dela. Vaš hiv status ni stvar vašega delodajalca, pri zdravstvenem pregledu na medicini dela pa ne smejo opraviti testa na hiv brez vaše vednosti oziroma privolitve. Tudi če bo specialist medicine dela vedel, da imate hiv, tega ne sme sporočiti vašemu delodajalcu – obvestite ga zgolj o vaši sposobnosti za delo.

Več informacij

Pišite nam na [email protected] ali pokličite na 030 361 280. Svetovalec je dosegljiv vsak delovnik od 10. do 16. ure.

Ali me bodo sprejeli v dom starejših občanov?

Starejše osebe, ki potrebujejo oskrbo v domovih za starejše občane, bi v slednjih verjetno le stežka prikrile, da imajo hiv, sploh tiste, ki zaradi starosti ali bolezni ne morejo skrbeti zase in potrebujejo nego. Te osebe ne predstavljajo nobene nevarnosti za preostale oskrbovance in oskrbovanke niti za zaposlene domov za starejše občane, s katerimi bi prišle v stik. Hiv se ne prenaša z vsakdanjimi in socialnimi stiki niti pri negi, sploh če se upoštevajo splošni previdnostni ukrepi. Na žalost globoko zakoreninjeni predsodki hiv pozitivnim osebam včasih onemogočajo dostop do storitev domov starejših občanov ali drugih socialno-varstvenih ustanov.

Zakon o socialnem varstvu (ZSV) sicer določa, da imajo te storitve naravo pravice, kar pomeni, da posameznik, ki potrebuje posamezno storitev, lahko uveljavlja pravico do storitve po predvidenem postopku. Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod enakimi pogoji, ki jih določa zakon, in po načelih socialne pravičnosti. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja pa preprečuje diskriminacijo na osnovi osebnih okoliščin, kamor spada tudi okužba s hivom.

Ali lahko stanodajalec od mene zahteva, da se izselim, ker sem hiv pozitiven?

Razlogi za odpoved najemnega razmerja so določeni v Stanovanjskem zakonu (SZ-1) (zakonski odpovedni razlogi – krivdni in nekrivdni) ali v sami najemni pogodbi (pogodbeni odpovedni razlogi).

SZ-1 v 103. členu določa krivdne odpovedne razloge, zaradi katerih lahko lastnik odpove najemno pogodbo, med katerimi pa razloga osebnih okoliščin (kot je npr. najemnik s hiv) ni. Takšnega razloga za odpoved ne more določati niti sama najemna pogodba oziroma bi bilo tako pogodbeno določilo nično (pogodbeni odpovedni razlogi).

Posledično lahko najemnik, ki misli, da mu je bila najemna pogodba neupravičeno odpovedana, ostane v stanovanju do odločitve sodišča oziroma izteka najemnega razmerja. Po 112. členu SZ-1 se namreč v primeru spora najemnika in najemodajalca najemna pogodba odpoveduje na sodišču. Ti spori se rešujejo prednostno. Sodišče odpovedi najemne pogodbe zaradi takšnega očitno diskriminatornega razloga verjetno ne bi dopustilo.

Lahko pa lastnik odpove najemno pogodbo iz razlogov, ki niso našteti v 103. členu oziroma najemni pogodbi (nekrivdni odpovedni razlogi), če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje, pri čemer se najemniku njegov položaj iz najemnega razmerja ne sme poslabšati (106. člen SZ-1).

Ali mi lahko prepovejo vstop v nekatere države, ker imam hiv?

Žal to drži. Nekatere države osebam s hivom postavljajo različne omejitve pri vstopu ali bivanju na njihovem ozemlju. Razdelimo jih lahko na nekaj kategorij:

• države, v katere je osebam s hivom vstop prepovedan,
• države z omejitvami za krajše bivanje,
• države z omejitvami za daljše bivanje,
• države z nejasno ureditvijo,
• države, ki deportirajo hiv pozitivne osebe,
• nekatere države bi lahko uvrstili v več kategorij, zakoni v posameznih državah pa se tudi spreminjajo.

V izogib neprijetnim zapletom se – še preden se dokončno odločite za potovanje – pozanimajte glede morebitnih omejitev vstopa. Če boste potovali z letali, preverite tudi, kako je v državah, kjer boste morebiti prestopali – četudi se boste v kakšni zadržali zgolj nekaj ur, vam lahko zaradi prepovedi vstopa zagrenijo življenje.

Pred morebitno selitvijo v tujino preverite, kakšna je zakonodaja, ki se nanaša na bivanje tujcev, ki imajo hiv, preverite pa tudi, kakšne so možnosti zdravljenja v izbrani državi.

Za več informacij o omejitvah in praktične nasvete obiščite www.hivtravel.org.

Kadarkoli se odpravljate na pot, imejte s seboj vedno dovolj zdravil, saj vam jih nikoli ne sme zmanjkati. Nikoli ne imejte s seboj zdravil za samo toliko dni, kot boste odsotni, saj se lahko zgodi, da se boste zaradi različnih razlogov (odpovedani leti, pokvarjen avtomobil, itd.) domov vrnili kasneje kot načrtovano. Zdravila imejte vedno pri sebi. Če na pot odhajate z letalom, jih nosite v ročni prtljagi, ki jo imejte vedno pri sebi, saj se lahko zgodi, da se oddana prtljaga izgubi. Poskrbite za zdravstveno zavarovanje, sploh v primeru, če boste odsotni dlje časa. Za nasvet, kaj storiti v primeru izgubljenih zdravil ali če bi med daljšim bivanjem v tujini potrebovali obravnavo zaradi stanj, povezanih s hivom, povprašajte svojega infektologa oziroma infektologinjo.

Tujina in hiv

Za več informacij o omejitvah in praktične nasvete obiščite www.hivtravel.org.

Kako je s kazenskim pregonom zaradi prenosa hiva na drugo osebo s spolnim odnosom?

Dejansko stanje prenosa hiva na drugo osebo med spolnim odnosom najbolj ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ki jo definira 124. člen Kazenskega zakonika (KZ-1).

Podlaga za kazenski pregon v zvezi s prenosom hiva na drugo osebo je človekova telesna nedotakljivost oziroma njegovo zdravje. Ker prenos hiva pomeni zelo veliko in resno, predvsem pa nepovratno »nevarnost za življenje« osebe, kazenskopravna teorija, predvsem pa tuja sodna praksa, danes to poškodbo precej enotno štejeta za posebno hudo.

Pri posebno hudi telesni poškodbi gre za kaznivo dejanje, kjer se odgovarja v več primerih – če je posameznik dejanje storil hote oziroma namenoma, torej je imel naklep (če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep)), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep) oziroma če ga je storil iz malomarnosti (če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost)), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost), – le sankcija je različna.

Malomarnost bi prešla v eventualni naklep, če bi oseba (zagotovo) vedela, da ima hiv.

Glede ogrožanja tujega življenja, zdravja znotraj t. i. varne spolnosti (vprašanje počenega kondoma in odpovedi PrEP-a), po teoriji še ni jasnega večinskega stališča. Zaradi obstoja majhne verjetnosti prenosa hiva, ki jo varna spolnost prinaša, se zdi, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki zahteva konkretno in ne samo abstraktno ogrozitev zavarovane dobrine (zdravje, življenje).

Glede kaznivih dejanj odvzema življenja je stališče dokaj neenotno. V poštev bi lahko prišel poskus kaznivega dejanja odvzema življenja (za dokončano kaznivo dejanje odvzema življenja bi morala biti izkazana žrtvina smrt v času sojenja – kot posledica konkretnega prenosa hiva). Se pa tudi zoper poskus odvzema življenja s hivom pojavljajo pomisleki.

Zaradi pritiska sosedov življenje postane neznosno – kaj storiti?

Glede sosedov, ki nekomu otežujejo življenje oziroma ga delajo neznosnega – ne glede na to, iz katerega razloga to počno – pridejo v poštev kazenska odgovornost, odgovornost za prekrške in civilna odgovornost.

Kazenskopravno varstvo

Generalnega odgovora na vprašanje, pod katero kazensko normo oteževanje življenja s strani sosedov spada, ni, pomembne so dejanske okoliščine konkretnega primera (kaj konkretno sosedje počno). V nadaljevanju naštevamo nekaj tipičnih kaznivih dejanj, za katere menimo, da bi lahko prišla v poštev. Omeniti je treba, da je dokazovanje tega na sodišču zahtevno.

Kazenski pregon naslednjih kaznivih dejanj se začne na zasebno tožbo zoper storilca (168. člen KZ-1). Zasebno tožbo mora oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču (prvi odstavek 53. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) v 3 mesecih od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca (52. člen ZKP):

• Razžalitev: 158. člen KZ-1 

(1)  Kdor koga razžali, se kaznuje …

• Obrekovanje: 159. člen KZ-1

(1)   Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje …

• Žaljiva obdolžitev: 160. člen KZ-1

(1)  Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje …

• Opravljanje: 161. člen KZ-1 

(1) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu …

Kazenski pregon naslednjih kaznivih dejanj lahko oseba začne z vložitvijo ovadbe pri pristojnem državnem tožilcu oziroma tudi na policiji (53. člen ZKP in 147. člen ZKP). Začeti ga mora v 3 mesecih od dneva, ko je izvedela za kaznivo dejanje in storilca (52. člen ZKP):

• Grožnja: 135. člen KZ-1

(1)  Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje …

• Zalezovanje: 134a. člen KZ-1
• Kršitev nedotakljivosti stanovanja: 141. člen KZ-1

Prekrški

V primeru, da sosedi otežujejo življenje s pretiranim povzročanjem hrupa, pride v poštev 8. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Oseba lahko pokliče policijo (27. člen ZJRM-1) in pove, kaj se dogaja. Policisti bodo na kraju ugotovili dejansko stanje in ustrezno ukrepali.

Klic na policijo je v vseh primerih oteževanja življenja s strani sosedov dobra rešitev tudi glede dokazovanja kaznivih dejanj in uveljavljanja odškodninske odgovornosti. Večja je namreč dokazna moč, če je bila na kraju dejanja kdaj tudi policija, ki je naredila kakšen zapisnik, uradni zaznamek ali podobno.

Civilna odgovornost

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti so potrebne naslednje predpostavke (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ):

• protipravnost dejanja, 
• vzročna zveza med dejanjem in posledico, 
• škoda, 
• krivda.

Škoda je lahko premoženjska ali nepremoženjska (132. člen OZ). V tem konkretnem primeru bo najverjetneje šlo za nepremoženjsko škodo.

Če želi oseba uveljavljati nepremoženjsko škodo, mora iti za eno izmed v zakonu taksativno naštetih vrst priznane nepremoženjske škode (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Po 179. členu OZ lahko oseba uveljavlja pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razlogov:

• zmanjšanja življenjske aktivnosti,
• skaženosti,
• razžalitve dobrega imena in časti,
• okrnitve svobode,
• okrnitve osebnostne pravice,
• smrti bližnjega.

Izmed naštetih razlogov prideta glede na dejanske okoliščine konkretnega primera verjetno v poštev odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma okrnitve osebnostne pravice (pravice do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega življenja itd.).

Sam poseg v nepremoženjske pravne dobrine ne zadostuje za uspešno uveljavljanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak se mora ta poseg odraziti v trpljenju, bolečinah in podobno, kar je potrebno potem v tožbi navajati in dokazovati.

Tožba za uveljavljanje odškodnine za prestane duševne bolečine se vloži pri krajevno pristojnem sodišču splošne pristojnosti, in sicer v roku 3 let odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, oziroma 5 let odkar je škoda nastala (352. člen OZ).