Moje pravice in življenjske situacije

Včasih se lahko zgodi, da so osebe, ki živijo s hivom, stigmatizirane ali diskriminirane. Poznavanje tvojih pravic ti lahko pomaga, da se temu upreš. Tu je nekaj situacij, do katerih lahko pride in napotkov, kaj storiti v teh primerih.

Zdravstveni delavec me ni želel obravnavati, ker sem hiv pozitiven

Težava, s katero se lahko hiv pozitivna oseba, ki razkrije svoj status, sooči, je odklonitev obravnave s strani zobozdravnikov. To je popolnoma nesmiselno, ker se danes vse osebe s prepoznano okužbo zdravijo in ima velika večina nezaznavno virusno breme, torej tako majhno količino virusa v telesu, da ga ni mogoče zaznati, možnosti prenosa virusa pa je zelo majhna oziroma je ni.

Zakon o pacientovih pravicah določa, da ima pacient v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja pravico do dostopa do zdravstvene oskrbe.

Če pa do zavrnitve vseeno pride, isti zakon pravi: Zdravnik in izvajalec zdravstvenih storitev, ki ga je pacient izbral, lahko pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč, pacientovo izbiro zavrne le v posebej utemeljenih primerih, ko bi bilo zdravljenje predvidoma manj uspešno oziroma nemogoče ali kadar tako določa zakon. Pacientu mora predlagati izbiro drugega zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev ter razloge za zavrnitev pojasniti v pisni obliki v osmih dneh od izražene pacientove izbire.

Izvajalci zobozdravstvenih storitev, ki ne odklonijo obravnave oseb s hivom (ki jim razkrijejo svoj status), pa slednje pogosto naročajo ob koncu delovnega časa in jih obravnavajo s pretiranimi zaščitnimi ukrepi,  kar je nesmiselno, saj morajo storitve pri vseh pacientih izvajati v skladu splošnimi previdnostnimi ukrepi, ki preprečijo prenos okužbe.

Osebe s hivom izvajalcem zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev svojega hiv statusa niso  dolžne  razkriti, da bi jih zaščitili pred morebitno okužbo, saj morajo v zdravstvu splošne previdnostne ukrepe vedno upoštevati. Je pa razkritje zdravstvenim delavcem, ki jih zdravijo, pomembno zaradi zagotavljanja primerne zdravstvene oskrbe in upoštevanja součinkovanja različnih zdravil z zdravili proti hivu.

Če s svojim družinskim zdravnikom oziroma zdravnico svojega hiv statusa ne želiš deliti ali pa se ti zdi, da te zaradi poznavanja tvojega statusa obravnava drugače kot te je včasih, ga oziroma jo lahko tudi zamenjaš.

Zakon o pacientovih pravicah zagotavlja tudi pravico do nujne medicinske pomoči. Če bi jo zdravnik zaradi tvojega hiv statusa zavrnil, bi bila takšna opustitev nudenja nujne medicinske pomoči kaznivo dejanje po 178. členu Kazenskega zakonika, ki pravi: Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Če bi bil zaradi svojega hiv statusa kadarkoli diskriminiran s strani zdravstvenih delavcev, se lahko pritožiš v ustanovi, kjer si bil obravnavan ali pri zastopniku pacientovih pravic. Pritožiš se lahko tudi v primeru, če ti je bila kršena zakonsko določena pravica do varstva osebnih podatkov. Obrneš se lahko tudi na [email protected], kjer ti lahko pomagamo z nasveti.

Zobozdravstvo

Če potrebuješ nasvet o dostopu do zobozdravstvenih storitev, lahko pišeš na [email protected]

Izgubil sem službo, ker je delodajalec izvedel, da imam hiv…

Diskriminacija v zaposlovanju na osnovi statusa HIV je kaznivo dejanje - gre za diskriminacijo na osnovi osebne okoliščine – v tem primeru zdravstvenega statusa.

Ob sumu diskriminacije se vloži pritožba pri delodajalcu; če slednji diskriminacije in vzrokov zanjo ne odpravi v predpisanem roku, se spor rešuje z delovno inšpekcijo ali pa se sproži postopek pred delovnim sodiščem, delodajalec pa je tudi odškodninsko odgovoren.

Poleg izgube službe kot diskriminacija šteje tudi, če si zaradi hiv statusa premeščen na slabše delovno mesto (na primer stran od dela s strankami) ali pa zaradi hiv statusa ne dobiš delovnega mesta, na katerega si se prijavil.

Če si član sindikata, se lahko obrneš na njihovo brezplačno pravno pomoč ali pa piši na [email protected], kjer te lahko povežemo s pravno svetovalnico.

Diskriminacija:

Poleg izgube službe kot diskriminacija šteje tudi, če si zaradi hiv statusa premeščen na slabše delovno mesto (na primer stran od dela s strankami) ali pa zaradi hiv statusa ne dobiš delovnega mesta, na katerega si se prijavil.

Katerih poklicev ne smem opravljati?

Hiv, v kolikor nisi bolan in dela zaradi bolezni ne moreš opravljati, ne more biti razlog za to, da ne bi opravljal določenega poklica – izjema so poklici v zdravstvu, kjer velja, da hiv pozitivni zdravstveni delavci ne bi smeli opravljati nekaterih posegov z večjim tveganjem (npr. invazivnih posegov). Specialisti medicine dela ravnajo po oceni tveganja, ki jo mora imeti vsak delodajalec za vsako delovno mesto. Lahko se zgodi, da specialist medicine dela napiše omejitev, ki za določeno delovno mesto ni potrebna, ker so možnosti prenosa okužbe minimalne ali pa jih ni. V takšnem primeru je najbolje, da se posvetuješ s svojim infektologom, ki bo po potrebi posredoval na medicini dela. Tvoj hiv status se tvojega delodajalce ne tiče, pri zdravstvenem pregledu na medicini dela pa ne smejo opraviti testa na hiv brez tvoje vednosti oziroma privolitve. Tudi če bo specialist medicine dela vedel, da imaš hiv, tega ne sme sporočiti tvojemu delodajalcu – obvesti ga zgolj o tvoji sposobnosti za delo.

Več informacij

Piši nam na [email protected] ali pokliči na 030 478 578. Svetovalec je dosegljiv vsak delovnik, od 10. do 16. ure.

Ali me bodo sprejeli v dom starejših občanov?

Starejše osebe, ki potrebujejo oskrbo v domovih za starejše občane, bi v slednjih verjetno le stežka prikrile, da imajo hiv, sploh tiste, ki zaradi starosti ali bolezni ne morejo skrbeti zase in potrebujejo nego. Te osebe ne predstavljajo nobene nevarnosti za preostale oskrbovance in oskrbovanke niti za zaposlene domov za starejše občane, s katerimi bi prišle v stik. Hiv se ne prenaša ne z vsakdanjimi in socialnimi stiki ne pri negi, sploh če se upoštevajo splošni previdnostni ukrepi. Na žalost globoko zakoreninjeni predsodki včasih onemogočajo dostop hiv pozitivnih oseb do storitev domov starejših občanov ali drugih socialno-varstvenih ustanov.

Zakon o socialnem varstvu (ZSV) sicer določa, da imajo te storitve naravo pravice, kar pomeni, da posameznik, ki potrebuje posamezno storitev, lahko uveljavlja pravico do storitve po predvidenem postopku. Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod enakimi pogoji, ki jih določa zakon, in po načelih socialne pravičnosti. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja pa preprečuje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, kamor spada tudi okužba s hiv.

Ali lahko stanodajalec od mene zahteva, da se izselim, ker sem hiv pozitiven?

Razlogi za odpoved najemnega razmerja so določeni v Stanovanjskem zakonu (SZ-1) (zakonski odpovedni razlogi – krivdni in nekrivdni) ali v sami najemni pogodbi (pogodbeni odpovedni razlogi).

SZ-1 v 103. členu določa krivdne odpovedne razloge, zaradi katerih lahko lastnik odpove najemno pogodbo, med katerimi pa razloga osebnih okoliščin (kot je npr. najemnik s hiv) ni. Takšnega razloga za odpoved ne more določati niti sama najemna pogodba oz. bi bilo tako pogodbeno določilo nično (pogodbeni odpovedni razlogi).

Posledično lahko najemnik, ki misli, da mu je bila najemna pogodba neupravičeno odpovedana, ostane v stanovanju do odločitve sodišča oz. izteka najemnega razmerja. Po 112. členu SZ-1 se namreč v primeru spora najemnika in najemodajalca najemna pogodba odpoveduje na sodišču. Ti spori se rešujejo prednostno. Sodišče odpovedi najemne pogodbe zaradi takšnega očitno diskriminatornega razloga verjetno ne bi dopustilo.

Lahko pa lastnik odpove najemno pogodbo iz razlogov, ki niso našteti v 103. členu oz. najemni pogodbi (nekrivdni odpovedni razlogi), če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje, pri čemer se najemniku njegov položaj iz najemnega razmerja ne sme poslabšati (106. člen SZ-1).

Ali mi lahko prepovejo vstop v nekatere države, ker imam hiv?

Žal to drži. Nekatere države osebam s hivom postavljajo različne omejitve pri vstopu ali bivanju na njihovem ozemlju. Razdelimo jih  lahko razdelimo na nekaj kategorij:

  • Države, v katere je osebam s hivom prepovedan
  • Države z omejitvami za krajše bivanje
  • Države z omejitvami za daljše bivanje
  • Države z nejasno ureditvijo
  • Države, ki deportirajo hiv pozitivne osebe
  • Nekatere države bi lahko uvrstili v več kategorij, zakoni v posameznih državah pa se tudi spreminjajo.

V izogib neprijetnim zapletom se še preden se dokončno odločiš za potovanje pozanimaj za morebitne omejitve vstopa. Če boš potoval z letali, preveri tudi, kako je v državah, kjer boš morebiti prestopal – četudi se boš v kakšni zadržal zgolj nekaj ur, ti lahko zaradi prepovedi vstopa zagrenijo življenje.

Pred morebitmo selitvijo v tujino preveri, kakšna je zakonodaja, ki se nanaša na bivanje tujcev, ki imajo hiv, preveri pa tudi, kakšne so možnosti zdravljenja v izbrani državi.

Za več informacij o omejitvah in praktične nasvete obišči www.hivtravel.org.
Kadarkoli se odpravljaš na pot, vedno imej s seboj dovolj zdravil, saj ti jih nikoli ne sme zmanjkati. Nikoli ne imej s seboj zdravil za samo toliko dni, kot boš odsoten, saj se lahko zgodi, da se boš zaradi različnih razlogov (odpovedani leti, pokvarjen avtomobil, itd.) domov vrnil kasneje kot načrtovano. Zdravila imej vedno pri sebi. Če na pot odhajaš z letalom, jih nosi v ročni prtljagi, ki jo imaš vedno pri sebi, saj se lahko zgodi, da se oddana prtljaga izgubi. Poskrbi za zdravstveno zavarovanje, sploh v primeru, če boš odsoten dlje časa. Za nasvet kaj storiti v primeru izgubljenih zdravil ali če bi med daljšim bivanjem v tujini potreboval obravnavo zaradi stanj, povezanih s hivom, povprašaj svojega infektologa.

Tujina in hiv

Za več informacij o omejitvah in praktične nasvete obišči www.hivtravel.org.

Kako je s kazenskim pregonom zaradi prenosa hiva na drugo osebo s spolnim odnosom?

Dejanskemu stanju prenosa hiv med spolnim odnosom na drugo osebo najbolj ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ki jo definira 124. člen Kazenskega zakonika (KZ-1).

Podlaga za kazenski pregon v zvezi s prenosom hiv na drugo osebo je človekova telesna nedotakljivost oz. njegovo zdravje. Ker prenos hiv pomeni zelo veliko in  resno, predvsem pa nepovratno »nevarnost za življenje« osebe, kazenskopravna teorija, predvsem pa tuja sodna praksa, danes precej enotno to poškodbo štejeta za posebno hudo.

Pri posebno hudi telesni poškodbi gre za kaznivo dejanje, kjer se odgovarja v obeh primerih, če je posameznik dejanje storil hote/namenoma-imel je naklep (če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep) ali če ga je storil iz malomarnosti (če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost), le sankcija je različna.

Malomarnost bi prešla v eventualni naklep, če bi oseba (zagotovo) vedela, da ima hiv.
Glede ogrožanja tujega življenja, zdravja znotraj t.i. varne spolnosti (vprašanje počenega kondoma in odpovedi PrEP) po teoriji še ni jasnega večinskega stališča. Zaradi obstoja majhne verjetnosti prenosa hiv, ki jo varna spolnost prinaša, se zdi, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki zahteva konkretno in ne samo abstraktno ogrozitev zavarovane dobrine (zdravje, življenje).
Glede kaznivih dejanj odvzema življenja je dokaj neenotno stališče. V poštev prihaja poskus kaznivega dejanja odvzema življenja (za dokončano kaznivo dejanje odvzema življenja bi morala biti izkazana žrtvina smrt v času sojenja – kot posledica konkretnega prenosa hiv). Se pa tudi zoper poskus odvzema življenja s hiv pojavljajo pomisleki.

Primer odgovornosti

Oseba, ki je imela nezaščiten spolni odnos, pri katerem obstaja velika verjetnost prenosa hiv, še naprej prakticira nezaščitene spolne odnose v upanju, da nanjo hiv ni bil prenesen oz. da hiv-a ne bo prenesel na drugega (dokazana mora biti tako malomarnost do možnosti njegove lastne okuženosti kot malomarnost do prenosa hiv na drugo osebo).

Zaradi pritiska sosedov njihovo zivljenje posatne neznosno - kaj storiti

Glede sosedov, ki nekomu otežujejo življenje oz. ga delajo neznosnega – ne glede na to, iz katerega razloga to počno – pridejo v poštev kazenska odgovornost, odgovornost za prekrške in civilna odgovornost.

Kazenskopravno varstvo

Generalnega odgovora na vprašanje, pod katero kazensko normo oteževanje življenja s strani sosedov spada, ni, pomembne so dejanske okoliščine konkretnega primera (kaj konkretno sosedi počno). V nadaljevanju naštevamo nekaj tipičnih kaznivih dejanj, za katere menimo, da bi lahko prišla v poštev.  Omeniti je potrebno, da je dokazovanje tega na sodišču zahtevno.
Kazenski pregon naslednjih kaznivih dejanj se začne na zasebno tožbo zoper storilca (168. člen KZ-1). Zasebno tožbo mora oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču (prvi odstavek 53. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) v 3 mesecih, od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca (52. člen ZKP):

- Razžalitev: 158. člen KZ-1: 

(1)  Kdor koga razžali, se kaznuje…,

- Obrekovanje: 159. člen KZ-1: 

(1)   Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje…,

-  Žaljiva obdolžitev: 160. člen KZ-1: 

(1)  Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje…,

- Opravljanje: 161. člen KZ-1: 

(1) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu…, …
Kazenski pregon naslednjih kaznivih dejanj lahko oseba začne z vložitvijo ovadbe pri pristojnem državnem tožilcu oz. tudi na policiji (53. člen ZKP in 147. člen ZKP).Začeti ga mora v 3 mesecih, od dneva, ko je izvedela za kaznivo dejanje in storilca (52. člen ZKP):

-  Grožnja: 135. člen KZ-1: 

(1)  Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje…,

-  Zalezovanje: 134a. člen KZ-1,

- Kršitev nedotakljivosti stanovanja: 141. člen KZ-1, …


Prekrški

V primeru, da sosedi otežujejo življenje s pretiranim povzročanjem hrupa, pride v poštev 8. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Oseba lahko pokliče policijo (27. člen ZJRM-1) in pove, kaj se dogaja. Policisti bodo na kraju ugotovili dejansko stanje in ustrezno ukrepali.

Klic na policijo je v vseh primerih oteževanja življenja s strani sosedov dobra rešitev tudi glede dokazovanja kaznivih dejanj in uveljavljanja odškodninske odgovornosti. Večja je namreč dokazna moč, če je bila na kraju dejanja kdaj tudi policija, ki je naredila kakšen zapisnik, uradni zaznamek ali podobno.


Civilna odgovornost

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti so potrebne naslednje predpostavke (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ):

-  protipravnost dejanja, 

- vzročna zveza med dejanjem in posledico, 

- škoda, 

-  krivda.

Škoda je lahko premoženjska ali nepremoženjska (132. člen OZ). V tem konkretnem primeru bo najverjetneje šlo za nepremoženjsko škodo.
Če želi oseba uveljavljati nepremoženjsko škodo, mora iti za eno izmed v zakonu taksativno naštetih vrst priznane nepremoženjske škode (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Po 179. členu OZ lahko oseba uveljavlja pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi spodaj naštetih razlogov:

- zmanjšanja življenjske aktivnosti,

- skaženosti,

- razžalitve dobrega imena in časti,

-okrnitve svobode,

-okrnitve osebnostne pravice,

- smrti bližnjega.

Izmed naštetih razlogov verjetno, glede na dejanske okoliščine konkretnega primera, prideta v poštev odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. okrnitve osebnostne pravice (pravice do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega življenja itd.).

Sam poseg v nepremoženjske pravne dobrine ne zadostuje za uspešno uveljavljanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak se mora ta poseg odraziti v trpljenju, bolečinah in podobno, kar je potrebno potem v tožbi navajati in dokazovati.

Tožba za uveljavljanje odškodnine za prestane duševne bolečine se vloži pri krajevno pristojnem sodišču splošne pristojnosti in sicer v  roku 3 let odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil oz. 5 let odkar je škoda nastala (352. člen OZ).

Besedilo so  pipravili prostovoljke in prostovoljci iz Pravne svetovalnice LGBT ter Mitja Ćosić

Pravne informacije je pripravila ekipa študentov prava, ki delujejo v LGBT Pravni svetovalnici. V kolikor te zanima več oz. potrebuješ pravno pomoč glede vprašanj navedenih na tej strani obišči stran: