Žare: 11 let

Končno konec službe. Sončni žarki, ki pridno sušijo neštete luže, vabijo na sprehod …

Hitim k svojemu osebnemu zdravniku po enoletno napotnico, saj se mi bliža dan kontrole in pregleda. Na hitro pomislim in ugotovim, da je to že enajsta po vrsti.

HIV, kratka beseda, se mi je tistega oktobrskega dneva za vedno zapisala v zavest in tudi v mojo kartoteko. Kot verjetno marsikdo, sem najprej pomislil na najhujše. Sledili so dnevi obžalovanja, samoobtoževanja in tudi kakšna črna misel se je kdaj pa kdaj prikradla v mojo zavest. Vse to se je dogajalo v kliniki, kjer sem preživel kar nekaj dni in še danes sem hvaležen vsem sestram, ki so bile res angeli, me stregle brez strahu in predsodkov, ki sem si jih ustvarjal v glavi v času samote.

Sledilo je tudi obdobje, ko sem želel vsakomur razkriti svojo diagnozo, ne meneč se za posledice in tveganja do stigmatizacije. V tem času sem zares spoznal, kdo je moj pravi prijatelj/-ica.

11 let je, odkar so se odprla vrata bolniške sobe, ko mi je zdravnik prinesel prva zdravila in mi obzirno oznanil, da bo to odslej moja vsakodnevna rutina. Dvakrat na dan po nekaj tablet, ki sem jih moral imeti celo v hladilniku. Kar zoprno, saj sem v tistem času živel s sostanovalci. Spomnim se prvih pregledov in kontrol ter nestrpnega čakanja na izvide, ki so sčasoma postajali vedno boljši, dokler ni dejansko prišlo do nezaznavnega virusa v krvi.

Fanta, ki me je okužil, ne obsojam. Obsojam lahko samo sebe, češ da sem naivno verjel, da je hiv prisoten samo tam nekje, da se to meni ne more zgoditi in da sem v navalu strasti pozabil na tisto gumijasto oblekco, v katero bi lahko ovil njegovega korenjaka. Le diskretno sem ga opozoril, naj drugič malo pazi, kaj dela in s kom. Odgovoril mi je s tišino, ki je polnila prostor med nama in s povešeno glavo je odšel iz mojega življenja. Še vedno ga videvam na ulicah našega mesta, ampak zgodba z njim je končana.

Danes lahko pokončno rečem, da sem sprejel svoje stanje. Število zdravil se je zmanjšalo in uspešno stopam naprej po svoji poti življenja.

Toliko stvari se je spremenilo v tem obdobju, toliko vzponov in padcev ter novih izkušenj, ki bom jih z veseljem delil tukaj in z vami.

Žare

Žare s hivom živi že 11 let. Z nami deli svoje vzpone in padce ter izkušnje na poti življenja, po kateri uspešno stopa.

Komentiraj, povej svoje mnenje

Življenje s hivom

Vsi prispevki

Osebe s hivom so nekoč umirale mlade, danes z virusom živijo in se starajo.

LEGEBITRIN STROKOVNI POSVET LETOS NA TEMO »STARANJE S HIVOM – ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA STAREJŠIH OSEB, KI ŽIVIJO S HIVOM« predvsem za moški del te populacije, ki pa je prevladujoč, predvsem…
PREBERI

Strokovni posvet na temo hiva in SPO

Na pobudo Društva informacijski center Legebitra je danes v Ljubljani potekal strokovni posvet, na katerem so predstavnice in predstavniki Ministrstva za zdravje, Državnega sveta Republike Slovenije, infekcijske in dermatovenerološke klinike…
PREBERI

Pomembno obvestilo za osebe, ki živijo s hivom

Upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je 20. 2. 2017 sprejel nov Pravilnik o kartici zdravstvenega zavarovanja, ki uvaja nekatere spremembe, pomembne za osebe, ki živijo s hivom.  …
PREBERI

Žare: Koliko časa še?

V nedeljo se je stanje pri meni malo umirilo in upal sem na najboljše. Na tisto epruveto krvi, ki je bila namenjena testiranju na hiv, sem pozabil in jo na…
PREBERI